[Ukupno:0    Prosječno:0/5]

Žalopojka ne sakam,
Tebe te sakam.

Zajdisonce gledam!
Tebe te mislam.

Izgrejsonce nadež mi dava,
Elegija da ti napišam.

Gospoda go molam!
Se što e moe Ti da go imaš,
Mene da me nemaš.

Ikona, vo mojot um, Ti si mi,
Tvojot lik, izbleden od taga,
Postojano go gledam.

Srce imaš golemo, znam,
Za moeto nema mesto vo nego!

Čuvstvuvaš, razmisluvaš, posakuvaš,
Si veliš: Ovde e! Tuka e! Da, tamu e!
Nekade pritisnato e i zataeno,
Bolka vo moeto srce, vo du{a za~maeno…

Denot mi započnuva so zalezot,
Noćta završuva so nemirot.
Bolka dlaboka, ispiena, nespokoj mi sozdava.

Kamen da bev će se raspuknev,
Drvo da bev će se isušev.

Kako što dojdov taka i zaminuvam,
Pred vreme se pojaviv,
se iskradov od majčinata utroba,
taka i će zaminam.

Će i pobegnam na ljubovta,
onaa večnata, postojanata, neostvarenata.
Neznaev komu ljubovta da mu ja podaram,
Mojata ljubov nevina.

Prvina mi beše, premnogu se nadevav,
a ne vozvrativ na ljubovta podarena,
na tacna postavena.

Ti beše sovšenata žena za mene,
No ne bev jas sovršen maž za tebe,
Zatoa mojata želba po TEBE,
ostana neostvarena!

Eh, pusta da ostane mojata želba po
TEBE!

Autor volfi

Odgovori

Subscribe without commenting